
Medtem ko na svetovnih trgih zlato še vedno velja za varno naložbo, v Sahelu ta dragocena surovina podžiga spopade, financira vojaške hunte in oborožene skupine ter poglablja trpljenje lokalnega prebivalstva.
Leto 2025 je bilo doslej za vrednost zlata zelo dobro. Vrsta pretresov v svetovnem gospodarstvu je ceno te bleščeče, prestižne in redke surovine pognala v rekordne višave. Vlagatelji – centralne banke, velike institucije in mali vlagatelji – še vedno posegajo po zlatu, saj se zdi, da v svetu, kjer vladajo carine in mednarodne napetosti, še vedno velja kot ena redkih stabilnih naložb.
Velike količine zlata izkopljejo v Afriki, zato je za vojaške hunte v Burkini Faso, Maliju in Nigru zlato postala njihova življenjska žila v boju proti džihadističnim vstajam in pred regionalno osamitvijo.
Te tri države po ocenah Svetovnega sveta za zlato letno proizvedejo okoli 230 ton zlata, vrednega približno 15 milijard dolarjev, a številke so verjetno podcenjene zaradi neformalnega rudarjenja. Regija je tako največji proizvajalec zlata v Afriki.
Vlade teh treh držav trdijo, da prihodki sektorja rudarjenja zlata koristijo tamkajšnjim državljanom in ustvarjajo večjo suverenost. A podatki kažejo, da največji delež dobička prejemajo ruska podjetja.
Kot poroča britanski BBC, v Maliju gradijo nova rafinerijo zlata, pri kateri sodeluje rusko podjetje Yadran Group, v Burkini Faso pa postavljajo svojo prvo rafinerijo in državno rudarsko podjetje, ki od tujih družb zahteva 15-odstotni delež in prenos znanja. Umetno ustvarjene medijske kampanje s pomočjo umetne inteligence celo slavijo voditelje, kot je predsednik Burkine Faso Ibrahim Traoré, ki je na oblast prišel z državnim udarom in naj bi ščitili ta nacionalni vir.

Za varnost plačujejo v zlatu
Realnost je drugačna. Zlato vlade potrebujejo za financiranje varnosti, medtem ko v Maliju operacije proti džihadistom izvajajo tudi plačanci skupine Wagner in Africa Corps, ki naj bi bili pogosto plačani v zlatu ali koncesijah. Vojaška poraba Malija je od leta 2010 narasla in leta 2020 dosegla 22 odstotkov proračuna. Human Rights Watch obtožuje malijsko vojsko in Wagner nezakonitih pobojev in mučenja, podobne zločine pa dokumentira tudi v Burkini Faso.
V omenjenih državah so prisotne tudi džihadistične skupine, povezane z Al Kaido in Islamsko državo, ki si prizadevajo, da bi pridobile večjo moč in nadzor nad rudniki zlata. Džamat Nusrat al-Islam val-Muslimin, veja Al Kaide in najdejavnejša džihadistična skupina v regiji, je v prvi polovici leta 2025 izvedla rekordno število napadov na vojsko Burkine Faso.
Največ rudnikov v območju Sahela se nahaja na območjih brez nadzora in so tudi brez licenc, prav zaradi tega pa so pogosto tarče džihadističnih skupin. Zlato zanje pomeni pomemben vir prihodkov, na koncu pa ga večina konča v Združenih arabskih emiratih.
Lokalno prebivalstvo od zlata nima koristi
Višje cene zlata na trgu povečujejo apetite skrajnih oboroženih skupin, ob tem pa lokalno prebivalstvo od tega nima veliko koristi, saj so zaslužki skromni, nevarnosti pa so velike.
"Cene so šle gor, a dodaten dobiček gre lastnikom rudnikov. Za nas je to edina možnost," je po poročanju BBC dejal rudar iz Malija. Na "dober dan" rudar zlata zasluži približno 13 do 26 evrov, zaslužki rudarjev pa se kljub višji ceni zlata na svetovnih trgih niso zvišali.
Strokovnjaki ob tem opozarjajo, da zlato postaja nova surovina, ki poganja konflikte, a je brez nadzora, kakršnega so denimo vzpostavili za krvave diamante s Kimberleyevim procesom.
Kimberleyjev proces je mednarodni nadzorni mehanizem, ki je bil vzpostavljen leta 2003 in omejuje trgovino s t. i. krvavimi diamanti, da bi preprečil financiranje oboroženih uporov in konfliktov. Države in podjetja, vključena v proces, so se zavezali, da bodo trgovale le z diamanti iz zakonitih virov, ob doslednem spremljanju in certificiranju njihovega izvora.

A doslej so bili poskusi omejevanja t. i. krvavega zlata neuspešni. Londonsko združenje za trg plemenitih kovin zahteva spoštovanje standardov Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), a njihovo uveljavljanje, še zlasti v Združenih arabskih emiratih, ostaja siva cona.
Tamkajšnji etični standardi ne temeljijo na zavezujočih obveznostih, njihov nadzor pa je pomanjkljiv. Sledenje izvoru zlata je zaradi obdelave in predelave zlata skorajda nemogoče. Po prepričanju strokovnjakov zlato iz držav Sahela doseže svetovne trge, tudi britanskega, ne da bi kdorkoli vedel, od kod prihaja. Zlato bo, kot kaže, še naprej krožilo, ne glede na to, kakšno ceno za to plača afriško prebivalstvo in tamkajšnji rudarji.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje